Drage devetošolke, dragi devetošolci, spoštovani starši, učitelji

Drage devetošolke, dragi devetošolci, spoštovani starši, učitelji,

današnji večer je namenjen valeti, zaključnemu večeru devetošolcev.

Najprej se obračam k vam, devetošolke in devetošolci!

Vaša osnovnošolska pot se je pravkar zaključila. Pot po njej ni bila vedno brezskrbna, a kljub temu je bila pogosto polna radosti, otroške radovednosti in iskric v očeh. Prav takih, kot ste jih imeli tudi ta večer.

Trudili ste se.  Ob tem smo ponosni na rezultate, ki ste jih dosegali po svojih zmožnostih in pokazali svoje znanje ter spretnosti tako na šolskih kot tudi izven šolskih področjih. Ponosen sem, da ste razvijali iskreno prijateljstvo, ki zahteva tudi medsebojno pomoč in razumevanje. Predvsem sem ponosen, da znate nositi odgovornost za svoja dejanja. In ne nazadnje … da sprejemate in upoštevate druge. Bodite tudi sami ponosni nase.

Morda sem v vaših očeh en siv gospod, ki je bil vaš ravnatelj. Veste, edina prava in zares bistvena naloga tega sivega gospoda je bila skrb za to, da bi imeli možnost iz osnovnošolskih let odnesti čim bolj polno popotno torbo. Ta nima predala samo za šolska znanja in spretnosti. V njej je prostora še za mnoge druge pomembne reči. Vem, da vas je veliko napolnilo to torbo z vrednotami, ki jih boste prenesli s sabo na vašo nadaljnjo življenjsko pot.

Torba pa je v teh letih kdaj postala pretežka za vaša mlada ramena. Za spodbudo na poti, pomoč pri njenem prenašanju ter tolažbo gredo zasluge vašim staršem.

Spoštovani starši!

Nekateri ste ponosni, drugi ste si oddahnili, tretji podoživljate otrokovo pot od rojstva, ko je z jokom osmislil vaše bivanje, do danes, ko se pobalinsko nasmiha.

Spremljali ste jih, odraščali z njimi, se smejali in trepetali.

Bili ste jim močna opora, usmerjali ste jih in jim odkrivali vrednote življenja. Seveda vas sedaj vse upravičeno skrbi, kakšna prihodnost jim je namenjena.

Vaši otroci odraščajo, iščejo svoje mesto, iščejo svoj jaz. Trdno verjamem, da boste z njimi v trenutkih sreče in tudi takrat, ko jim bo težko. Da jim boste zaupali in jih podpirali pri iskanju.

Prepričan pa sem, da skupaj z mano verjamete v to, da v mladih so sposobnosti, upanje in prihodnost.

Učenke in učenci!

Nikar ob odhodu ne pozabite vzeti današnjih iskric v očeh in vašega otroško poštenega srca. Sami že veste, da življenje ne bo vedno lahko, zaupajte pa mi, da bo s takšno popotnico bogatejše.

Stopite na novo življenjsko pot z optimizmom in voljo ter vztrajno sledite svojim sanjam. In pri tem vam v svojem in v imenu učiteljskega zbora OŠ Horjul želim veliko sreče.

 

Primož Garafol, ravnatelj

Morda vam bo všeč tudi...