Prva domovina

Živela  je stara, čudno lepa navada, da so vaški otroci, potem ko so žanjice njivo požele, pobirali na strnišču klaske in jih povezovali v snopke. (Kristina Brenk, Snopki)

PRVA DOMOVINA

Letošnjo jesen mineva 110 let, odkar se je v Horjulu rodila punčka Tinca. Zrasla je v deklico in odšla v daljni tuji svet, da je postala pisateljica Kristina Brenkova. Bila je majhna kot naše deklice prvošolke, ko je že znala brati. Hodila je v horjulsko šolo, sedela je na pručki ob učiteljičinih nogah, občudovala njeno obleko in čeveljce in je tiho opazovala dečke in deklice, ki so se  učili vsega, kar je ona že znala.

Vsako jutro nam učiteljici Irena in Mojca ob svečki v jutranjem krogu prebirata drobne zgodbice o deklici Tinci iz knjigic Prva domovina in Moja dolina. V knjigici si ogledujemo temnolaso deklico s kitkami, oblečeno v rdečo oblekico. Tudi z okna naše učilnice nas gleda.

Dečkom in deklicam se zgodbice zdijo tako daljne kot tiste pravljice: Nekoč je za devetimi gorami živela. Meni pa dišijo po otroštvu dveh sestric in bratca na samotni kmetiji na gričku onkraj horjulske doline. Le da je takrat iz Horjula vsako jutro odpeljal avtobus v ljubljanske šole, ko smo malo zrasli. Po šolah je mala Matičkova deklica tako hrepenela. Skozi vas in na okoliške njive pa so še vedno drdrali vozovi lojtrniki, v katere so bili vpreženi voli in konji.

Prvošolci smo se naučili črtico Snopki. Pobirali smo čisto prave klaske. Mojca jih je prinesla od doma in jih položila po naši učilnico, pa hlebčke je spekla kot mama iz zgodbice. Irena nas je naučila pesmico o potočku. Igrico bomo predstavili še drugim šolarjem.

Obiskali smo Matičkovo hišo, kjer je bila doma Kristina, ko še ni bila Brenkova in ne pisateljica. Od tam sta se s sestrico Julko odpravljali raziskovat svojo dolino in stezice in potke po hribčkih okrog nje. Videli smo potoček, v katerem se je igrala s kužkom Rjavkom in vaškimi otroki in čakala na jerbašček z dojenčkom. Čisto blizu je stara šola. Mojca nam je povedala, kje bila doma prijateljica Poldi, ki se ni nikogar in ničesar bala.

Narisali smo portrete pisateljice Kristine Brenkove in vaške otroke, ki pobirajo klaske. Risali smo z rjavim tušem, da so naše risbice kot stare fotografije. Risbice smo obesili na hodniku, da jih bodo videli tudi drugi otroci in učiteljice.

Učiteljici Irena in Mojca

(Skupno 106 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost