Sprejeti smo bili v šolsko skupnost
Pred skoraj štirimi meseci smo postali šolarji. V tem času smo spoznali našo šolo in ugotovili, da je čisto prijazna hiša. V njej vsak dan srečamo veliko majhnih in velikih ljudi, tako da nismo nikoli sami in nam ni dolgčas. Vsi se trudimo, da nam je skupaj lepo in da vsak dan zvemo kaj novega in se naučimo kaj koristnega.
Dozorel je čas, da nas »veliki« sprejmejo medse. Za nas, prvošolce, je bil sprejem v šolsko skupnost velik dogodek, zato smo se nanj dolgo pripravljali. Naslikali smo slike z našimi otroškimi željami za prihodnost. Sestavili smo zgodbice in se jih naučili. Na prvi šolski dan sta nam naši učiteljici prebrali pravljico o živalih, ki jih je strah, saj so dobile novega prebivalca v svoj dom. Iz pravljice smo napravili igrico, se jo naučili in jo z lutkami zaigrali. Vključili smo pesmice, ki smo se jih letos naučili.
16. decembra smo se prvošolci zbrali v učilnici 1. razreda. Pridružili so se nam »taveliki« šolarji, naše učiteljice, tajnica in gospod ravnatelj. Pokazali smo jim, kaj smo za njih pripravili. Svoje slike smo vložili v škatlo, časovno kapsulo, kjer nas bodo počakale, da prerastemo majhne in velike razrede in da posrkamo vso učenost, ki se skriva za zidovi naše šole. Kdo ve, če bomo zares krenili po poteh, o katerih danes sanjamo.
»Veliki« šolarji so nam prebrali napotke, s katerimi se bomo varno izognili težavam, ki bi se nam utegnile pripetiti. Gospod ravnatelj nas je nagovoril in čakal nas je še sladki del našega sprejema.
V razredu smo se pogovarjali o našem posebnem dnevu. V zvezek smo s pisanimi barvicami naslikali najlepše stvari našega posebnega dne. Aljažu je bila všeč igrica, ker rad nastopa. Krištof je bil vesel, da ga je gledalo veliko otrok. Lara je uživala v vlogi kokoške, saj je bila to velika vloga. Jaka je bil vesel, da je igral kravico, saj jih imajo doma poln hlev. Dunja ima rada živali, zato je igrala kozico. Jure, Tija, Mia, Vita in Leon so se razveselili tortice. Alya se je razveselila velike deklice Lane iz svoje vasi in njenih prijateljic.
Učiteljica pa nam je povedala, da so včasih prvošolci postali pionirji. Njo je njena mama pripeljala v šolo na lojtrskem vozu, saj je prav ta dan z domačim volom Pirhom peljala žito v mlin. Na mizicah v njeni učilnici so jih na krožnikih čakali piškoti, kakršne je takrat otrokom nosil le Miklavž. Na steni učilnice je visela slikica svetlo rjave srnice. Naslikala jo je naša učiteljica – prvošolka, sošolci pa so jo občudovali.
Kdo ve, kaj bo ostalo v spominu naših prvošolcev na njihov prav poseben dan.
Horjulski prvošolci z učiteljicama Ireno in Mojco
